Ideja


Ob razpisu sta nas mentorici povabili k sodelovanju pri izdelavi te naloge. Živimo na podeželju in tema naloge nam je bila zelo blizu, saj smo takoj pomislili na našo učno pot, na dolino reke Ščavnice in na dopust v naravi. Tudi glavno destinacijo in kraj bivanja smo dobro poznali, saj tam preživimo marsikateri naravoslovni ali tehniški dan. Dodali smo še nekatere naravne znamenitosti, ki jih ni malo, in vse skupaj popestrili s športnimi aktivnostmi in druženjem ob tabornem ognju. Pa je začel nastajati naš potep v naravo.

 

Zakaj Na potep po Ščavnici?               

 

Narava nas obdaja in je del našega vsakdana, zato smo se odločili, da jo ponudimo in približamo tudi drugim mladim potencialnim turistom. Lahko bi tudi drugim omogočili uživanje v odkrivanju naših naravnih danosti. Vse nam je bilo na dosegu roke, vključili smo nekaj že znanih akterjev in povabili še nove. Najprej pa smo morali tudi sami izpopolniti svoje znanje o naravnih danostih naše okolice, etnoloških spomenikih in povabljenih akterjih.

 

Površje in arhitektura Slovenskih goric

Slovenske gorice so največje gričevje v Sloveniji, sestavljeno iz nizkih slemen in gričev. Velik del zavzemajo rečne doline, ki se v spodnjem toku močno razširijo. Taka je tudi reka Ščavnica. Pokrajino, za katero je značilno gričevnato površje, poraščajo številni mešani gozdovi in je naseljena pretežno s kmečkim prebivalstvom. V zadnjih letih se to spreminja, saj mnoge kmetije samevajo, mladi odhajajo na delo v mestna središča, kmetijska dejavnost na kmetijah se spreminja v turistično ponudbo, ekološko kmetovanje ali razne dopolnilne dejavnosti. Tega najdemo tudi v naši občini zelo veliko, zato nam ni bilo pretežko poiskati primernih objektov za našo ponudbo. Med gozdovi najdemo po gričih posejane vinograde in senožeti. Kmetije so neenakomerno razporejene po zaselkih celotne občine, v dolini reke Ščavnice pa se nahajajo ob levem in desnem bregu vzdolž reke in ceste. (povzeto po brošuri Okolica šole kot učilnica – arhiv OŠ Sv. Ana)

 

Arhitektura v naših krajih ima po obliki vse panonske značilnosti s pridihom ljudskega. Zelo malo je nizkih, podolgovatih, s slamo kritih hiš z malimi okni, s križi in polkni. Načel jih je zob časa, saj gradbeni material- gre predvsem za ilovico in les – ni vzdržljiv, službe za varovanje kulturne dediščine pa nimajo posluha, predvsem pa ne denarja za obnovo in vzdrževanje. Po raziskovanju lahko prebivališča ljudi razvrstimo v tri kategorije: viničarije, lesene kmečke hiše in zidane »gruntarske« hiše. Vsaka od naštetih zgradb je imela svoje značilnosti in posebnosti, zato se je razlikovala po načinu gradnje in namembnosti. Objekte na kmetiji sestavljajo stanovanjska kmečka hiša, ki je v zadnjem času zaradi novogradenj močno spremenila svoj videz (smo pa kljub vsemu našli še nekaj tipičnih hiš iz preteklosti),  gospodarsko poslopje, ki služi za shranjevanje strojev in orodja, ter hlev, namenjen za rejo govedi ali svinj. Zemljišče okoli poslopij je namenjeno njivam, travnikom, sadovnjaku, vrtovom, vinogradom in pašnikom. Skoraj vsaki kmetiji pripada tudi del gozda.

 

K sreči se je na območju naše občine vendarle ohranilo nekaj hiš, ki so danes stare več kot 100 let, predvsem po zaslugi vestnih gospodarjev, ki so imeli čut za ohranjanje dediščine. Na naši poti najdemo kar štiri take hiše.

 

 

Cimprana viničarija

 

Veršičeva hiša je prvotno služila kot viničarija. Zgrajena je iz lesa oz. »cimpra«, zato ji pravimo tudi cimprača. Še vedno so lepo vidni majhna okna s križi in polkni, lesene svisli, prečni nosilni tramovi, zunanji vhod v klet s »pocingami« na sprednji strani ter stara, lepo izrezljana vhodna vrata. Viničarji, ki so živeli v hiši, so morali s svojim delom v vinogradu gospodarju poplačati bivanje. Okoli leta 1960 je bila hiša obnovljena, gospodarsko poslopje in preša ob njej sta bila spremenjena v bivalne prostore, ohranil pa se je prvotni videz hiše, ki sedaj služi kot vikend. (Toš, 2009, str. 81)

 

Krambergerjeva hiša odraža način gradnje premožnejšega, »gruntarskega« sloja Anovčanov. Leta 1867 jo je zgradil Jože Kramberger, je pravokotne oblike, velikosti 18 krat 12 metrov, zidovi so iz navadne opeke, izredno široki, kritina je bobrovec. Klet je zgrajena iz kamna peščenjaka. Velika okna s križi pričajo o premožnosti takratnih lastnikov. Na čelni strani hiše se pri glavnem vhodu nahaja pokrito stopnišče, imenovano »zol«, ki je arhitekturno zelo zanimivo. O premožnosti takratnih lastnikov priča tudi edina grobnica na krajevnem pokopališču, saj so zemljo, kjer je danes pokopališče, odstopili prav takratni lastniki.

 

Breznikova hiša, po domače Pavlakova, stoji ob cesti v dolini reke Ščavnice tik pred Rožmanovim mlinom. Zgrajena je bila leta 1826 in je v takratnih časih služila kot gostilna, o čemer pričajo veliki prostori. Danes v njej živi že četrti rod Breznikovih. Streha je izredno visoka, s čopi, krita s staro opečno kritino. Zidovi so izredno debeli, okna so majhna, na njih so polkni. Žal so jih pri prenovi zamenjali s takimi brez križev. Zaradi velikih prostorov so tukaj v preteklosti potekale poroke od blizu in daleč, volitve in razna srečanja. 

 

 

Notranjost Grafonževe domačije

 

Urbaničeva domačija stoji na ravnem delu ščavniške doline in meri 20 krat 8 metrov. Zgradba je šestcelična, zgrajena je bila najverjetneje leta 1866. Oko se najprej ustavi na kmečkem dvorišču, kjer so zgradbe gručasto razporejene, vse strehe pa potekajo v isti smeri od vzhoda proti zahodu. Dvorišče krasita  tudi čebelnjak in studenec, pred hišo pa je velik vrt. Pročelje hiše vsebuje manjša okna, ki so obogatena s križi, zgornji del zgradbe je lesen. Pred hišo so betonirane »pocinge«. Pri hlevu najdemo še leseno stranišče. Njena notranjost je obnovljena, vendar s pridihom preteklosti. V veliki sobi, imenovani »štubel«, je danes večnamenski prostor za zaključene družbe, seminarje, srečanja ali etnološke delavnice, včasih je služil za spalnico. V prostoru, imenovanem »hiša«, najdemo krušno peč, ki sega tudi v malo sobo, imenovano »štibelc«. Pod hišo se nahaja obokana klet iz stare opeke, razdeljena na dva dela, od katerih je prvi služil za ozimnico, v drugem pa je še danes vinska klet s hrastovimi sodi. Lastniki in etnologi jo danes ponujajo kot učno kmetijo, ki lahko nudi nastanitev v hiši, na seniku ali na dvorišču pod šotori, domačo hrano in gostoljubje,  zato smo se zanjo odločili tudi mi. (povzeto po brošuri Okolica šole kot učilnica)


Taborniki in skavti

Dela našega projekta ne moremo izpeljati brez pomoči tabornikov. Zato smo si podrobneje ogledali njihovo delovanje in poiskali najbližjo skupino v sosednji občini. Veliko članov te skavtske skupine je doma tudi v naši občini, zato smo navezali stike kar z njimi. Na kratko pa bomo vseeno predstavili pomen in delovanje tabornikov in skavtov.  Zveza tabornikov Slovenije je prostovoljna mladinska organizacija z osnovnim geslom »Z naravo k boljšemu človeku«, njen član je tabornik ali tabornica. Navajamo njen opis: »Organizacija ima vzgojne cilje, je nestrankarska, odprta vsem, ne glede na poreklo, narodnost, vero ali prepričanje. Sloni na načelih svetovnega skavtskega gibanja in poudarja pomen pluralizma , svobode posameznika, miru in moralno etničnih vrednot.« (vir 7, medmrežje) 

 

Zveza tabornikov Slovenije je članica svetovne organizacije skavtskih gibanj. Prvi znani skavti so bili gozdovniki, prvi skavtski tabor pa se je odvijal na angleškem otoku Brownsea.                                        

 

Člani so razdeljeni v skupine, najmlajši so Murenčki (predšolski otroci), sledijo Medvedi in Čebelice (prvi do četrti razred), Gozdovniki in gozdovnice (peti do deveti razred), po osnovni šoli so Popotniki in popotnice, Raziskovalci in raziskovalke (od 21. do 27. leta) ter Grče (od 27 leta naprej).

 

Taborniki imajo svoje simbole in oznake. Najbolj prepoznaven taborniški simbol je rutka, ki po barvi pomeni pripadnost starostni skupini. Imajo tudi svoj znak, na katerem so tri smreke, ki predstavljajo Triglav in slovenske gozdove, kjer taborniki taborijo. Barva je modra, kar pomeni vodo, pred smrekami sta znaka za taborjenje in ogenj (trije plameni – trije zakoni za MČ-je in štiri polena – 3 x 4 = 12 taborniških zakonov)

 

Taborniški zakoni, ki se jih bodo morali držati (vsaj nekaterih) tudi naši obiskovalci, so sledeči: tabornik je zanesljiv, zvest, prijazen, pripravljen pomagati, discipliniran, veder, pogumen, plemenit, spoštljiv, vedoželjen, varčen in živi zdravo.

 

Taborniki imajo tudi lastno himno, ki se je bodo naši turisti naučili zvečer ob tabornem ognju (priloga na str. 39).

 

Ovčereja in polstenje

Evropska ovčereja je bila v sredini 19. stoletja (okoli 1870) v velikem razmahu. Proizvodnja volne je bila na višku. Po tem obdobju je ovčereja začela hitro upadati, predvsem zaradi konkurence iz Južne Amerike in Avstralije, popularizacije bombaža in kasneje tudi zaradi prodora sintetičnih materialov. Podobno kot drugje po Evropi, se je tudi v Sloveniji število ovac zmanjševalo, v zadnjem času pa je čutiti trend povečevanja števila živali ter tudi povezovanja rejcev. Glede na to, da  v Sloveniji veliko pašnikov, zlasti v hribovitih predelih Slovenije, zarašča, je za preprečitev tega procesa nujna uporaba in izkoriščanje teh območij.

 

 

Ovce na kmetiji "Pri Fridi"

 

Reja drobnice, še zlasti naših avtohtonih pasem, ki so našemu okolju optimalno prilagojene, je zagotovo najkoristnejši način uporabe in ohranitve teh območij. Avtohtone pasme so po eni strani že same po sebi sestavni del naše kulture, po drugi strani pa paša drobnice pomembno prispeva k ohranjanju hribovitih in gorskih pašnikov ter s tem ohranja našo kulturno krajino. Obdelanost in s tem lepši izgled pokrajine pa je pogoj za razvoj drugih dejavnosti, ki so pomembne za ohranitev poseljenosti teh večinoma demografsko ogroženih območij. Prav zaradi tega tudi v naši občini narašča število rejcev ovac. Ena  izmed njih je tudi družina Ruhitel, ki smo jo vključili v naš program. Poleg vzreje ovac se ukvarjajo tudi s predelavo volne do končnega izdelka. Popularizirajo postopek predenja, polstenja in pletenja izdelkov.
Polstenje ali filcanje je ena najstarejših tehnik predelave volne za oblačila. Poznamo mokro polstenje, kjer se pod vplivom tople milnice in mehanskega delovanja  volnena vlakna napnejo, luske se odprejo in med drgnjenjem se volna zatakne. Posledica je krčenje volne in nastanek čvrste površine. Pri suhem polstenju s posebnimi iglami »nabijamo« volno v pripravljene modele in oblikujemo končni izdelek. Na tak način na kmetiji Pri Fridi izdelujejo velikonočne zajčke in ovčke za božične jaslice.

 

Lokostrelstvo

Lokostrelstvo je dinamičen in zanimiv šport za prav vse generacije, ki je razvit povsod po svetu. Od nekdaj je bilo lokostrelstvo cenjena veščina. Od strelčevih spretnosti in natančnih zadetkov je bil odvisen razvoj generacij. Lokostrelstvo je zanimiv šport, ki združuje fizično moč in psihično stabilnost. Poleg samokontrole in spoznavanja naravnih zakonitosti bo dodaten izziv tudi optimalna nastavitev loka, puščic in dodatne opreme. Ob vsem tem pa boste spoznali nove prijatelje in doživeli nove pustolovščine. Lokostrelstvo je olimpijski šport, ki za vrhunski rezultat zahteva celega človeka. Osnovna oprema vsakega lokostrelca so lok, puščice, tok in ščitniki. Tekmuje se v različnih disciplinah in z različnimi loki. Tekmovanja se prirejajo v dvoranah, na športnih igriščih in v naravi.
Lokostrelstvo je lep in atraktiven šport, primeren za vse generacije, ki strelcu nudi tako sožitje z naravo kot tudi spoznavanje samega sebe v različnih situacijah. Potrebna je dobra psihofizična priprava, ki omogoča optimalno izvedbo strela. Lokostrelstvo je primerno tako za rekreacijo kot za vrhunski šport. Je oblika vadbe, ki te dobesedno osvoji.

 

Prve lokostrelske korake najlažje naredimo v najbližjem društvu, ki je član Lokostrelske zveze Slovenije. Več podatkov lahko najdemo na naslovu - http://www.archery-si.org/drustva. Na šolah se izvajajo krožki, kjer s pomočjo strokovnega kadra poučujejo osnovne korake streljanja z lokom vse od malih nog do konca srednje šole.                              
Vsem šolskim otrokom nudijo šolska športna tekmovanja in različne mednarodne projekte, na katerih se poleg druženja, novih poznanstev in prijateljstev razvija tudi tekmovalni duh. 

 

V času poletnih počitnic za mladino organizirajo tabor z lokostrelsko vsebino. Udeležijo se ga lahko vsi, ki se prvič srečujejo z lokostrelstvom, in tisti, ki želijo svoje predhodno znanje nadgraditi. Tako bomo tudi mi ponudili lokostrelstvo v našem potepu, tako da bomo celo sami izdelali tarče, loke in puščice. To ne bo vrhunski pripomoček, bo pa zato bolj poučno in zabavno. Lok je lahko pripomoček za preživetje v naravi. Najprimernejši za izdelavo je trd, prožen in dobro posušen les. Najboljši je tisov les, vendar je tisa pri nas zaščiteno drevo (najdemo jo na naši učni poti), obenem pa tudi zelo strupena (po delu s tiso dobro operemo roke). (Jemec,1996, diplomska naloga str. 32)
Odličen lok si lahko naredimo iz jerebike ali leske (najdemo jo v bližini nastanitve na Grafonževi domačiji). Veja ali vitko deblo naj bo dolgo vsaj 2 metra. Nad paro lahko les mehčamo in oblikujemo. Tetivo iz najlonske vrvice dobro privežemo na spodnjem delu loka, na vrhu pa naredimo le preprosto zanko. Ko lok uporabljamo, nastavimo tetivo in jo zataknemo z zanko v zarezo na vrhu loka. Za napenjanje loka potrebujemo kar precejšnjo spretnost, pravilno držo in ustrezno moč v roki. Tetiva na loku je pravilno nameščena, kadar se vrh našega palca dotika tetive, ko na notranjo stran loka postavimo pest z dvignjenim kazalcem. Za to potrebujemo kar nekaj spretnosti in znanja, prav tako kot za izdelavo loka in puščic. Pri izpeljavi nam bodo zato priskočili na pomoč skavti.


Anketa nam je postala vodilo za nadaljnje delo. Raziskali smo dejavnosti, postopke raznih aktivnosti, ki so jih predlagali v anketi. Na osnovi želja smo na terenu poiskali tudi sodelavce in ponudnike storitev, ki jih sami ne moremo izvajati. Na željo anketiranih smo izbrali prostor namestitve, ki nudi več različnih možnosti prenočevanja (senik, šotorjenje, kmečka hiša – vse na enem mestu). Ideje so nam tako pomagale  pri oblikovanju turističnega dvodnevnega proizvoda potepa v naravo. Za odgovore in nasvete smo se vsem anketiranim tudi zahvalili.